Kratka zgodovina Vzhodnih Cerkva
Maronitska Cerkev
Maronitska Cerkev je samostojna cerkev znotraj katoliške Cerkve. Maroniti sestavljajo skupnost vzhodnih katoličanov sirsko-antiohijskega obreda, ki živijo v glavnem v Libanonu, priseljenci pa so tudi na Cipru in v Ameriki. Gre za edino vzhodno katoliško Cerkev, ki nima pravoslavne različice. Patriarh maronitske Cerkve, ki je poglavar okoli trem milijonom vernikom, nosi naziv patriarh Antiohije in vsega maronitskega bližnjega Vzhoda. Od leta 2011 je to kardinal Béchara Boutros Raï.
Ime maronitske Cerkve verjetno izhaja iz imena sirsko-antiohijskega puščavnika Marona, ki je umrl v začetku petega stoletja in so nad njegovim grobom zgradili samostan svetega Marona. Osnovna značilnost maronitske Cerkve naj bi bila za razliko od drugih vzhodnih katoliških Cerkva, da je že od vsega začetka sprejela nauk kalcedonskega koncila, čeprav so bili znotraj omenjenega samostana menihi, ki so nasprotovali temu nauku.
Grško-melkitska katoliška Cerkev
Pojem melkit, ki označuje to Cerkev, izhaja iz sirske besede malko kar pomeni »kralj«. To poimenovanje so začeli uporabljati za cerkveno skupnost v času takoj po 4. ekumenskem cerkvenem zboru v Kalcedoniji leta 451. Koncil se je pri teoloških razpravah, da sta v Kristusu dve naravi, božja in človeška, oprl na spise Cirila Aleksandrijskega in papeža Leona Velikega. To resnico je koncil podrobno določil in povzdignil v dogmo. Antiohijska in Aleksandrijska cerkev sta se uprli sprejemu te dogme in se tako ločili od Velike Cerkve ter s tem v praksi zanikali ime melkiti, saj bi po imenu morali biti vdani kralju oziroma cesarju. Po hudih in krvavih sporih so končno sprejeli kalcedonski koncil.
Melkiti so bili prvi, ki so kot cerkveni jezik v 8. stoletju uvedli arabščino. V času muslimanske nadvlade so jih tako muslimani kot drugi kristjani imenovali »rimljani« oziroma »bizantinci« ter s tem hoteli povedati, da pripadajo grško-katoliški Cerkvi. Po letu 1729 so ponovno sprejeli staro poimenovanje in od takrat se imenuje grško-melkitska katoliška Cerkev z večinsko arabsko govorečimi verniki, ki je od 18. stoletja naprej v občestvu z rimsko Cerkvijo. Danes se z imenom melkiti poistovetijo člani grkokatoliške Cerkve treh starodavnih patriarhatov: Antiohije, Jeruzalema in Aleksandrije. Gre za cerkev sui juris bizantinskega obreda, ki jo vodi antiohijski grko-melkitski patriarh s sedežem v Damasku. Trenutno je to Youssef Absi.
Koptska katoliška Cerkev
Koptska Cerkev je egiptovska Cerkev. V začetku se je ta pojem nanašal izključno na predstavnike egiptovskega ljudstva. Od prvega tisočletja naprej, ko je po močni islamizaciji večina egiptovskega ljudstva postala muslimanska, pa je ta pojem označeval tiste Egipčane, ki so ostali zvesti krščanstvu, označeval pa je tudi njihovo vero in kulturo.
Koptska Cerkev se prvič uradno pojavi v dokumentih ob koncu drugega stoletja, ko je omenjen aleksandrijski škof Demetrij, ki naj bi bil po izročilu enajsti naslednik evangelista Marka. Ob koncu drugega in na začetku tretjega stoletja je bila ponos aleksandrijskega krščanstva z mnogimi znanimi teologi kot sta bila na primer Klemen Aleksandrijski in Origen, ki velja za najodličnejšega duha antičnega krščanstva s svojimi nauki o Sveti Trojici, o Kristusu in predvsem z razlagami Svetega pisma, ki predstavljajo neizbrisen razvoj krščanske misli.
Delovanje aleksandrijske Cerkve, ki je vse bolj prehajalo v družbene strukture egiptovskega ljudstva, je bilo zatrto s preganjanji, o čemer piše v svoji Zgodovini Cerkve Evzebij iz Cezareje. To obdobje, imenovano »obdobje mučencev« je nepovratno zaznamovalo koptsko Cerkev, še bolj pa nekaj desetletij kasneje arijanizem. Pomemben predstavnik v boju proti ariancem je bil sveti Atanazij. Kljub tem globokim krizam pa je četrto stoletje v Egiptu obdobje, ko se je pojavilo in utrdilo meništvo. Patriarh koptske katoliške Cerkve je od leta 2013 Ibrahim Isaac Sidrak.
Kaldejska Cerkev
Kaldejska Cerkev izvira iz izročila asirske oziroma sirsko-vzhodne Cerkve. Slednja se je ločila iz občestva z drugimi Cerkvami pred kalcedonskim koncilom. Etnično izhajajo njeni verniki iz judovskih skupnosti v Babilonu, potem ko je Nebukadnezar uničil Jeruzalem in so prevzeli del kulture Aramcev, Perzijcev in Arabcev.
Eno izročilo pravi, da so vero prejeli po svetem Tomažu, ki se je na poti v Indijo za sedem let ustavil v Selevkiji. Po drugem izročilu pa naj bi vero prejeli po Addaiju (sirsko ime za Tadeja, enega od 72 Jezusovih učencev), kateremu naj bi Jezus izročil svojo podobo na tkanini za gobavega edeškega kralja, ki naj bi ob pogledu na podobo ozdravel. Zgodovinsko je dokazano, da je prišlo krščanstvo v Perzijo iz Edese okoli leta 225.
Edesa je bila prvo središče Cerkve v sirskem jeziku, preden se je le-ta razdelila na vzhodno in zahodno Cerkev. Četrto stoletje je bilo obdobje razcveta asirske Cerkve, ki se je začelo leta 325 po ustanovitvi šole v Nissibiju v današnji jugovzhodni Turčiji. V tej šoli so med drugim tudi prevajali spise iz grščine v sirščino. Med učitelji te šole najbolj izstopa Efrem Sirski. Pod Perzijci je sledilo hudo preganjanje kristjanov, zato je v perzijski Cerkvi vedno bolj zorela želja, da bi se ločila od zahodne Cerkve in postala samostojna. Na sinodi v Selevkiji leta 486 se je perzijska Cerkev razglasila za nestorijansko ter za uradno teologijo sprejela kristološke spise Teodorja iz Mopsuestije, da je Kristus popolnoma Bog in popolnoma človek in da sta tako v njem dve osebi. Posledično tudi ni sprejela dogme Efeškega koncila iz leta 431, da je Marija Božja Mati (Theotokos), saj je po njihovem Marija mati le Kristusa človeka.
V VI. stoletju se je začelo živahno misijonsko delovanje nestorijanske Cerkve, ki je trajalo skoraj celo tisočletje. V VIII. in IX. stoletju naj bi bilo na Kitajskem 30 nadškofijskih sedežev z okoli 250 škofijami, v katerih je bilo okoli 80 milijonov vernikov. V drugem tisočletju so sledila bolj ali manj neuspešna prizadevanja rimske Cerkve po ponovni združitvi z nestorijansko Cerkvijo. Leta 1830 je papež Pij VIII. podelil Yuhannanu Hormizdu naslov patriarh, potem ko je obljubil, da ne bodo nadaljevali z načinom dednega nasledstva. Leta 1847 so škofje izvolili za patriarha kaldejcev Youssifa Audo. Med njegovim službovanjem je mnogo nestorijancev prestopilo v kaldejsko Cerkev. Leta 1950 so sedež patriarhata prenesli v Bagdad. Od leta 2013 je primas kaldejske Cerkve kardinal Louis Raphaël Sako. Šteje okoli 350.000 vernikov, od katerih jih tretjina živi v diaspori.
Sirska katoliška Cerkev
Sirska katoliška Cerkev je nastala iz izročila sirske pravoslavne Cerkve. Dve krščanski Cerkvi sirskega izvora – asirska in sirsko pravoslavna – kljub razlikam v izpovedovanju vere pripadata istemu kulturnemu prostoru ter tako predstavljata dve veji sirskega krščanstva. Razlike so nastale zaradi drugačnih okoliščin in v različnih obdobjih. Medtem ko se je asirska Cerkev ločila v času 1. efeškega koncila (431) in dobila ime sirska vzhodna Cerkev, se je tako imenovana jakobitska Cerkev ločila po koncilu v Kalcedoniji leta 451 ter dobila ime sirska zahodna Cerkev, čeprav se ima sama za antiohijsko sirsko pravoslavno Cerkev.
Sirske Cerkve so nastale iz skupnosti v Antiohiji, kjer sta oznanjala Pavel in Barnaba. Antiohijska skupnost je omenjena v Apostolskih delih: »V Antiohiji so učence najprej začeli imenovati kristjane.« Antiohija je postala eden najpomembnejših centrov krščanstva v prvih stoletjih. Njen prvi škof in ustanovitelj je bil, kakor je zapisal zgodovinar Evzebij iz Cezareje, sveti Peter leta 37. Njegov naslednik je bil sv. Euodij, Euodijev pa sv. Ignacij od leta 68 do leta 107. V svoji zgodovinski knjigi je Evzebij o njem zapisal: »Njegovo ime je bilo znano številnim ljudem v antiohijski škofiji, takoj za Petrovim.« Sveti Ignacij je bil tako pomemben, da so si od leta 1445 naprej vsi antiohijski patriarhi nadeli to ime in tako zagotovili apostolsko kontinuiteto. Po prvi svetovni vojni so patriarhalni sedež prenesli v Bejrut. Od januarja 2009 je antiohijski sirski patriarh Ignatius Joseph III. Younan.
Sirsko-malabarska in sirsko-malankarska katoliška Cerkev
Kristjani v Indiji, znani kot »kristjani sv. Tomaža«, čeprav jih je manj kot 2% prebivalstva, za hindujci in muslimani predstavljajo tretjo največjo versko skupnost v tej azijski državi. Kristjani sv. Tomaža se imenujejo po delu Indije, ki se imenuje Malabar pa tudi Malankara. To ime označuje jugozahodno obalo Indije, ki se danes večinoma nahaja v zvezni državi Kerala.
Vse se je začelo, ko je apostol Tomaž po Jezusovi smrti in vstajenju leta 40 odpotoval iz Jeruzalema. Med letoma 42 in 49 je oznanjal evangelij ljudstvom, ki so prebivala na področjih današnjega Irana, Iraka in Afganistana ter potem nadaljeval pot proti vzhodu vse do Indije. Svoje poslanstvo je potrdil z mučeništvom med letoma 68 in 72, ko je bil umorjen s sulico. Pokopan je v današnjem Mylapoorju v zvezni državi Tamil Nadu.
Posebno tesne povezave je Cerkev v Indiji ohranjala z asirsko vzhodno Cerkvijo. Tamkajšnji kristjani so ob koncu XV. stoletja z odobravanjem sprejeli Vaska de Gamo in Portugalce kot predstavnike rimske Cerkve. Vendar so se zaradi nerazumevanja razmer v Indiji v naslednjem stoletju začeli nesporazumi, ki so se nadaljevali tudi s prihodom jezuitov. Prišlo je do ločitve v indijski cerkveni skupnosti. Oblikovali sta se dve skupini: eni so postali katoličani, drugi pa jakobiti.
Tisti kristjani sv. Tomaža, ki so sprejeli papeško avtoriteto, so ustanovili sirsko-malabarsko katoliško Cerkev. Od konca 19. stoletja se je število vernikov zelo povečalo: leta 1876 jih je bilo 200.000, čez 50 let se je število vernikov podvojilo. Leta 1960 jih je bilo že 1.500.000, ob začetku tretjega tisočletja malo manj kot štiri milijone, danes pa približno 4,5 milijone. Sirsko-malabarsko katoliško Cerkev od leta 2024 vodi višji nadškof Raphael Thattil.
Papež Pij XI. pa je leta 1932 potrdil sirsko-malankarsko katoliško Cerkev z ustanovitvijo dveh škofij in s podelitvijo palija. Sedanji višji nadškof je Baselios Cleemis. Sirsko malankarska katoliška Cerkev šteje okoli 450.000 vernikov.
